»Zvečer so me poklicali, prav prijateljsko: »Frle, imaš čas, mi imamo posadke skurjene, ker so že prej leteli?« Kar naenkrat je bilo 15 letal v zraku. Noben ni bil na to pripravljen, prihajali so tujci, komunikacija je bila v več jezikih, da smo ljudi spravili čimprej, kamor smo jih potrebovali.«
(vir: Radio Robin)

»Za nami so težki dnevi, polni agonije, stresa in predvsem obupa. Kostanjevica na Krasu je postala "center” Slovenije, naš goriški Kras pa je iz dneva v dan izgubljal podobo in dušo za katero so poskrbeli naši predniki.«

»Kdor je bil tu, ve, kakšni napori so bili potrebni, da smo ukrotili ogenj. To je bilo dolgih 17 dni in na obrazih ljudi se vidi utrujenost, a v očeh so iskrice veselja, da nam je s skupnimi močmi uspelo.«

»Bilo je temno, veliko dima, zato smo otroke hitro umaknili, bili smo veseli, da smo pravočasno prišli v dolino. Naša glavna skrb je bilo otroke spraviti na varno.«
(vir: Radio Robin)

»Najprej smo mislili, da bo ogenj ostal na vrhu hriba, potem je veter obrnil, jaz sem to snemal in sem videl, da gre tako hitro dol, v valovih in je tako bučalo.«

»Par prizorov mi bo sigurno ostalo v glavi, tistih kako je gorelo za našo hišo, kako je mama delala "ni panike, ni panike” ob panoramskem oknu in zadaj imela 30 m ognja nad sabo. Pomisliš samo, kaj ti je najbolj važno tisti trenutek, da rešiš.«
(vir: Radio Robin)

»Tisti trenutek, ko to vidiš, kamnu pridejo solze na oči. 360° stopinj okoli nas, na vseh hribih okoli in okoli samo dim, samo ogenj, POVSOD. Pa smo poslani zato, da gasimo in imamo "radi" ogenj, pa mislim, da ga ni gasilca, ki bi si to želel še enkrat videti in doživeti.«